Za danes smo se uspeli dobiti še za zaključni izlet letošnje sezone. Poleg Aleša, Gregorja, Marjana in Darje, se nam je pridružila, kot sopotnica, še Gregorjeva prijateljica Jessie , tako da smo bili klasična zasedba s štirimi motorji. V Ljubljani smo pričeli potep štirje. Prvi postanek je bil v Podbrdu, kjer sta nas Marjan in Darja pogostila s kavico in celim kupom ostalih priboljškov.


Naslednja točka je bila Kobala. Kobala je 1080 m visok vrh, ki se nahaja vzhodno od Tolmina. Z vrha, ki je priljubljeno vzletišče jadralnih padalcev, se nam odpre lep pogled na vrhove nad osrednjim delom reke Soče.


Nazaj grede smo se ustavil pri koči na planini Stador in spili čaj, sok, kavico.

Po kratkem počitku smo se spustili nazaj na Ljubinj in se preko Zatolmina vzpeli proti etno vasici Čadrg. Do vasi drži ena najbolj divjih cest, ki ob prvem srečanju že takoj iz doline navzgor odkrito navdaja z dvomi, da to ne more biti res.

Podoben je prvi vtis, ki ga vas ponuja po preboju čez strmine: na uravnavi visoko nad dolino Tolminke se na nadmorski višini 600 do 700 metrov sončijo hiše, ki, kot da jim ni mar, da so pod njimi prepadi, nad njimi pa vse strmejša gorska pobočja. To je Čadrg, ena redkih zelo živahnih vasi v ožjem delu Triglavskega narodnega parka, kjer v vaški sirarni vsak dan izdelajo kakih 45 kilogramov sira in približno pol toliko skute. Zdaj pa, ta skuta ni takšna, kot smo jo vajeni kupovati v trgovinah, medtem ko je sir sploh nekaj zelo okusno posebnega.

Tu smo zasledili še enega oldtimerja. Lastnik je verjetno šel na sprehod do oddaljene razgledne točke, do katere mi nismo šli.

Na poti nazaj smo se ustavili še v Dantejevi jami. Pravijo, da je italijanski pesnik Dante Alighieri, ki je bil leta 1319 na Kozlovem robu – tolminskem gradu gost, ob obisku tega kraja dobil navdih in spisal Pekel v pesnitvi Božanska Komedija. Res je pekel, če pogledaš kaj vse je videl tam. V jami je kasneje tudi živel in pisal.

Jama je zelo zahtevna in njen ogled ni priporočljiv brez vodstva in ustrezne opreme, kar sem tudi sam okusil, saj sem v njej pustil svoj podpis s krvjo na stropu.

Na kratko pa smo se ustavili še pri Hudičevem mostu, ki je, razpet 60 m visoko nad reko Tolminko. Most je tudi najpomembnejša znamenitost tolminske občine. Leta 1907 je takratno tolminsko županstvo zgradilo most in cesto do vasi Čadrg. Do takrat je vodila tja le ozka steza, potka čez mostiček na dnu korit. Prvotno je bil most lesen, kasneje pa so italijanske oblasti le-tega zamenjale z železnim.

Ko smo se spustili nazaj v Zatolmin, smo se ustavili na kosilce pri Gostilni Zatolmin – PR ŠTEFU.


Po okusnem kosilu je zunaj pričelo rahlo rositi, tako da smo vzpon na Javorco prestavili na enega prihodnjih izletov. Rahlo rosenje nas je podilo še do Mosta na Soči. Tu smo se od Marjana in Darje poslovili. Ostali pa smo preko Idrije odbrzeli proti Ljubljani.

Ker se je hitro temnilo sem se od preostanka ekipe poslovil na Vrhniki in jo prhnil po avtocesti do doma.
Dan je bil res lep. Celo Gregor nam ni zmrznil. Sedaj pa konjička očistiti in ga počasi pustiti v zimsko spanje. To še ne pomeni, da bo za letos ostal v garaži. Če se bo v letošnjem letu slučajno še kaj ogrelo nad 10 stopinj zagotovo ne. Ampak to je že zgodba za kdaj drugič.

