Po kosilu je sonček tako lepo zasijal, da bi bilo greh ostati doma. Lepo bi bilo iti nekam vsaj na kavico. Celje je dovolj blizu, pa tudi na Starem Gradu še nisem bil. Tako sem zajahal mojo kobilico in odbrzel proti Celju. Se pa že poznajo jesenske razmere na cesti. Tam kjer vije pot skozi gozd, kot recimo mimo Bogenšperka se cesta od zadnjega dežja še ni posušila. Tudi listje in še kakšno presenečenje se najde na cesti. No če za vožnjo uporabljaš tisto glavo na rami in ne uporabljaš tistega, ki je pod spodnjo glavo, je lahko vožnja še vedno prijetna.
Stari grad Celje leži na ozkem hrbtišču na skalnem previsu nad Celjem. Prvotni grad so v drugi polovici 12. stol. postavili Vovbržani, grofje s Koroške, ki so imeli Celje z okolico v svoji posesti do izumrtja leta 1322. Po desetletju bojev je prišel grad v roke njihovih dedičev (1333), Žovneških gospodov – kasnejših grofov Celjskih.
Prizadevanje za obnovo gradu so se začela po ustanovitvi celjskega Muzejskega društva leta 1882 in še vedno trajajo, saj se mu v zadnjih desetih letih postopoma vrača prvotna podoba. Leta 2010 je bila zaključena investicija »Celjski včeraj in jutri: Stari grad«, v okviru katere se je leta 2008 zgradilo večnamensko stopnišče, leta 2009 dokončala gradnja grajskega medzidja (vključuje informacijsko pisarno, prodajalno spominkov, sodobne sanitarije ter kavarno), v letu 2010 pa končala sanacija Friderikovega stolpa.
Legenda pravi, da je zaradi neodobravanja Friderikove poroke z Veroniko Deseniško, oče v obrambnem stolpu držal zaprtega sina, po katerem je stolp dobil tudi ime.
Kavica je bil odlična. Pa še skoraj zastonj je bila, saj zraven vstopnice dobiš kupon za 1€, ki ga lahko izkoristiš v Kavarni Veronika.
Še eno lepo popoldne z motorjem je za mano. Kot kaže bosta oktober in november še precej topla, tako da se bo dalo še kaj popeljati motorček na sprehod.