Petrovaradin

Zjutraj sem se počasi odpravil proti Novemu Sadu, ki je moj današnji cilj. Čez mejo sem šel preko Rigonc in se z nekaj kratkimi postanki mimo Bjelovarja ustavil šele po skoraj 400 kilometrih v Osijeku.

Seveda sem se moral ustavili ob rdečem fičku. Pred dvajsetimi leti je tank T-55 Jugoslovanske ljudske armade v hrvaškem Osijeku zmlel rdečega fička. Ob obletnici so v tem mestu odprli instalacijo, v kateri fičko tanku vrača milo za drago.

Katedrala svetega Petra in Pavla je druga največja cerkev nadškofije Đakovo-Osijek. Zgrajena je bila v neogotskem slogu.

Notranjost je bila zaključena v letih 1938-1942, ko je vodilni hrvaški slikar Mirko Rački pokrival stene in strope z briljantnimi freskami, ki so prikazovale znane epizode stare in nove zaveze. Notranjost je prava zakladnica neo-gotskih okraskov.

Leta 1991 v bitki za Vukovar so srbske sile resno poškodovale vodni stolp. Bil je obstreljen z več kot 600 sovražnimi projektili in je postal simbol trpljenja in upora tega mesta. Med obleganjem mesta je bila takrat 23-letna Ivica Ivanika iz Mitnice prva, ki je postavila hrvaško zastavo na vodni stolp.

Petrovaradinska trdnjava je bila zgrajena okrog leta 1700 na pobočjih Fruške Gore z namenom obrambe imperija Habsburžanov pred Turki in je bila ena ključnih obrambnih točk na južni meji Avstrije in Otomanskega cesarstva. Trdnjava se je “modernizirala” še skoraj 100 let. Tako je dolžina podzemnih katakomb dosegla okrog 16 km v štirih nivojih. Naredili so več kot 10.000 strelnih lin. Trdnjava je bila povsem nepremagljiva za vojaško opremo tistih let. Poimenovali so jo celo Gibraltar na Donavi. Čeprav v 19. stoletju Petrovaradin ni bil več tako strateško pomemben, so šele po drugi svetovni vojni trdnjavo prenehali uporabljati v vojaške namene in so jo odprli za javnost, turizem in razne prireditve.

Po prvi svetovni vojni v času kraljevine Jugoslavije so porušili več utrdb iz 17.-18. stoletja, češ, da ne služijo več svojemu namenu. Na listi za rušenje je bila tudi trdnjava v Petrovaradinu.  Polkovnik Dragoš Šelošević, ki je bil zadolžen za rušitve, je izpustil Petrovaradin, ker mu je bila trdnjava “suviše lepa da bi je srušio”.

Prva srbska večerja v domačem lokalu Tara.

Ni kaj. Srbi znajo pripraviti res okusen roštilj.