Na poti s Kuma, natančneje z Dobovca proti Radečam leži na 426 metrih n. m. v. vas Jelovo, ki šteje dobrih 150 duš in peščico hiš, raztresenih po pobočjih Kuma in naslonjenih v strme bregove. Nič hudega slutečemu mimoidočemu vzame sapo od presenečenja. Tam jih zagledaš! Palčke, palčice, Sneguljčice, Stane in Olie, Rdeče kapice, častitljive dedke in babice, ponosne orle, ošabne bele labode, kokoške, peteline in račke, hude pse čuvaje.
Smejoče, nagajive in pridne palčke z otroškimi obražčki in belimi bradami, rdečimi kapicami, ki vozijo samokolnice, kosijo travo, nosijo brente, košarice in koše, igrajo harmonike, berejo knjige, lovijo ribe, razmišljujoče palčke, palčke – rudarje z rudarsko svetilko, lopato in krampom, palčke pod rdečimi mušnicami in na njih, palčke ob miniaturnih hiškah … Stotine palčkov in drugih pravljičnih bitij, visokih do enega metra, ujetih na obeh straneh ceste, v gartelcu med cvetočimi vrtnicami plezalkami, bršljankami, med nageljni, potonikami, dišečo sivko in bujno solato. Srčkani palčki prijaznih obrazov poživljajo gredice in skalnjak okrog hiše.
Kartuzijanski samostan Jurklošter ali Kartuzija Jurklošter, je bil eden izmed štirih kartuzijanskih samostanov na območju današnje Slovenije. Ustanovil ga je Henrik I., Krški (Koroški) škof leta 1173 ali 1174. Prvotni redovniki so bili Francozi in Italijani, ki so postavili kot običajno dva samostana (enega za patre in enega za brate). Toda samostan ni uspeval. Tako je bil leta 1189 sem poslan Odon iz Novare, ki je ponovno obudil samostan, a je bil dve leti po njegovi smrti (1198) samostan leta 1200 razpuščen. Del samostanskega posestva (spodnji samostan bratov) so prevzeli kanoniki, del pa je pričel propadati. Toda po posredovanju žičkega priora je Leopold VI. Babenberški prevzel varstvo nad samostanom. Prvi kartuzijani so se ponovno naselili leta 1208. Ustanovno listino jim je podelil naslednje leto. Z njegovo denarno pomočjo so obnovili oba samostana, povečali cerkev, dozidali še eno samostansko cerkev. Z izumrtjem Babenberžanov so zaščito samostana prevzeli Celjski grofje. Konec 16. stoletja pa je Jurklošter izgubil svojo gospodarsko neodvisnost, saj je kardinal Delfin izročil njihova posestva sprva jezuitom, nato so jih prevzeli cistercijani, nato pa spet jezuiti. Po nekaj letih tožarjenja med prizadetimi stranmi so leta 1595 določili, da Jurklošter prevzamejo graški jezuiti. S tem je bila končana zgodovina kartuzije Jurklošter. S samostanom in njegovo zgodovino (po legendi naj bi bila tu pokopana Veronika Deseniška) se je ukvarjal tudi pater Karel Gržan, o čemer je napisal nekaj knjig.
Žička kartuzija je nekdanji samostan, nekoč dom »belih menihov«, danes pa mesto za sprostitev, pobeg od vrveža, koncert ali celo – pravljično poroko. Žička kartuzija je skrivnostna lepotica, ki stoletja buri duhove. Enkrat med pozabljenima letoma 1160 in 1165 je štajerski mejni grof Otakar III. Traungavec, ki je rad obiskoval Slovenske Konjice, v odmaknjeni Dolini svetega Janeza Krstnika ukazal zgraditi domovanje francoskih kartuzijanov. Od takrat Žička kartuzija zbuja posebno energijo: tam vladata spoštljiva spokojnost in poosebljeni mir. Izlet za sprostitev.
Na griču (400 m n. v.) ob sotočju Drete in Savinje, kjer se stekajo tri doline – Rečiška, Zadrečka in Mozirska –, stojita ob cerkvi Marija Nazaret frančiškanski samostan in samostan sester klaris. Do cerkve je moč priti po asfaltirani cesti ali po 193 vijugasto speljanih stopnicah (ki čakajo na obnovo) mimo starih božjepotnih kapel iz leta 1747. Že od časov ljubljanskega škofa Hrena je tu pomembno središče za prebujanje verskega življenja v zgornjesavinjskih krajih. Frančiškani, duhovni sinovi sv. Frančiška (1182–1226) – Asiškega ubožca, ki je bil po mnenju življenjepisca Tomaža Čelanskega “najsvetejši odsev svetosti Gospoda in njegove popolnosti”, so hitro odpirali številne samostane po vsej Evropi. V Ljubljano so prišli že leta 1233. Kasneje, v času turške okupacije Bosne, so nekateri bratje z okupiranega ozemlja zbežali na Hrvaško in v Slovenijo. V Novem mestu jih zasledimo leta 1469, v Nazarje pa so iz Rostoha v Bosni pribežali leta 1632 . Hrenov naslednik na ljubljanskem škofijskem sedežu škof Rajnald Scarlichi jim je zaradi vedno večjega števila romarjev izročil v last hrib s kapelico.
Potok Lobnica na svoji poti iz Pohorja v dolino Drave teče skozi čudovito sotesko, vmes pa preskakuje še dva slikovita slapova: Veliki in Mali Šumik. Slapova se nahajata v zavarovanem gozdnem območju, imenovanem Pragozd Šumik, kjer (v nasprotju z ostalim Pohorjem) prevladujejo listavci. Soteska Lobnice je divja, strma ter polna vlažnih skal, prekritih z mahom. Sprehod do slapov je dokaj zahteven in bo v užitek vsem navdušencem nad prvinskim naravnim okoljem.
Ena najhujših vojnih grozot na slovenskem se je odvijala v Dražgošah v začetku leta 1942. Na Silvestrovo leta 1941 je v vas prišel in se tu tudi nastanil Cankarjev bataljon. Okupator se je hudo maščeval vaščanom, ker so ponudili pomoč partizanom. 9 januarja so nemški vojaki napadli partizane v vasi. Streljanje se je nadaljevalo še 10. in 11. januarja, ko so se partizani umaknili na Jelovico. Vaščani so nato doživeli najgrozovitejši dan v svojem življenju. Nemci so pobili 41 domačinov, hiše in gospodarska poslopja požgali, ravno tako šolo in cerkev. Nekaj vaščanov je pobegnilo na Jelovico, ostale pa so Nemci odpeljali v zapor v Šentvid. Od tam so jih kmalu odpustili, nastaniti pa so se morali pri znancih ali sorodnikih. Vendar okupatorju še ni bilo dovolj maščevanja, zato se je februarja 1942 vrnil na pogorišče in vas zminiral do tal. V spomin na dražgoško bitko je bil 22. julija 1976 narejen spomenik na mestu, ki ga je videti daleč iz doline, hkrati pa je z njega čudovit razgled. Arhitektonsko lupino je zasnoval ing. arh. Boris Kobe. V spodnjem delu spomenika je prostor s spominsko ploščo in z reliefi okrašeno bronasto kostnico (akademski kipar Stojan Batič) s posmrtnimi ostanki dražgoških žrtev. Takoj pod cesto pri sestopu do spomenika je na površini 16m2 v polkrogu narejen mozaik s prizori dražgoške bitke in bitke na Mošenjski planini (akademski slikar Ive Šubic), kamor se je Cankarjev bataljon umaknil.
