Vreme se je očitno dovolj otoplilo, tako da se je celo naš Ledenko odločil, da je čas da zbudi svojo ljubico iz zimskega spanja. Zjutraj se je pripeljal do mene, nato pa sva jo mahnila proti dolenjski. Tokrat sem vodenje prepustil njemu. Po zanimivi vijugasti poti me je pripeljal do Novega Mesta. Le kaj je tukaj našel zanimivega? Ko sva se ustavila pred nekim industrijskim poslopjem res nisem vedel, kaj me čaka notri. Bil sem prijetno presenečen, ko sem videl da je nekako izvohal, da se tu nahaja muzejska zbirka IMV vozil, za katero skrbi Klub prijateljev IMV vozil.
Sprejel naju je eden od članov kluba, ki se nama je v celoti posvetil in nama res podrobno in na široko opisal zgodovino IMV. Razstavno mesto je bilo sicer pecej hladno, a smo si ob zanimivem pogovoru ogledali zbirko vozil.
Nekdanji že upokojeni delavci podjetja Industrije motornih vozil (IMV) so prepoznali potrebo po pomembnosti in ohranjanju spomina na industrijsko kulturno dediščino IMV-ja v slovenskem prostoru in širše. Na teh temeljih je bil v letu 2002 ustanovljen Klub prijateljev IMV.
Klub je bil v letu 2008 pobudnik za ustanovitev in postavitev muzejske zbirke o razvoju avtomobilske in prikoličarske proizvodnje na Dolenjskem. Rezultat zaveze je bil potrjen leta 2010. Danes se ta zbirka ponaša z izjemnimi eksponati – tako imajo 40 avtomobilov in prikolic ter namensko urejen poseben prostor z izdelki in dokumentacijo za izobraževalne namene.
V Klubu prijateljev IMV imajo načrte tudi za prihodnost. Trenutno si najbolj želijo, da z MO Novo mesto in Tehniškim muzejem Slovenije sklenemo pogodbo za prenos upravljanja Muzejske zbirke IMV na Tehniški muzej Slovenije. S tem bodo zagotovili še večjo prepoznavnost muzejske zbirke, istočasno pa bo dobila nacionalni status, kar si vsekakor zasluži.
Gregor je bil sicer razočaran, ker v zbirki niso imeli dvo-osnega povišanega kombija, ki ga je v njegovi mladosti vozil njegov oče. Morda nekoč dobijo tudi ta primerek.
Ko sva se po končanem ogledu malce ogrela zunaj sva jo po drugi poti mahnila nazaj. Na poti nazaj me je Gregor presenetil še s postankom na pri Marijinem svetišču na Zaplazu.
Znamenita božjepotna cerkev Matere božje stoji na nižjem vrhu Zaplaškega hriba severozahodno od Čateža. Pot do nje vodi iz vasi, kjer v vznožju hriba zidana portalna partija s kipoma Kraljice Marije in Jožefa z detetom označuje začetek ožjega romarskega območja. Začetki božje poti na Zaplazu niso povsem znani in pojasnjeni. Pričelo naj bi se z odkritjem majhnega Marijinega kipca v grmovju, na katerega je naletel neki domačin, ki je hodil na Zaplaz sekat kolje. Mož je kipec odnesel domov, toda naslednjič ga je zopet našel na Zaplazu. To naj bi se ponovilo še trikrat, zato je, misleč, da gre za čudež, postavil na Zaplazu majhno kapelo iz vejevja. Ko je možu po zaobljubi k zaplaški Materi božji čudežno ozdravela neozdravljivo bolna žena, se je vest o čudežih na Zaplazu hitro razširila.
S samo cerkveno stavbo je neposredno povezana tudi njena bližnja okolica, ki jo zaznamuje za romarske cerkve značilen odprt prostor, travnat plato, obkrožen z velikimi drevesi, večinoma lipami. Celoten ambient je namenjen romarjem, ki prihajajo z Dolenjske, Bele krajine, Kočevskega in Štajerskega, nekoč pa tudi s Koroškega, Goriškega in celo iz Trsta, o čemer pričajo spominske knjige in množica votivnih podob, obešenih v prezbiteriju in stranski kapeli. Čeprav imamo opraviti z mlajšim romarskim središčem, je Zaplaz postal najbolj znamenita božja pot na Dolenjskem. Vedno bolje obiskani romarski shodi, zlasti na tretjo nedeljo po Veliki noči, v petek po veliki maši in na rožnovensko nedeljo, gotovo samo še stopnjujejo pomen monumentalne in ambientalno izpostavljene cerkve.
Pot sva nadaljevala proti Šmartnemu pri Litiji. Ko sva prispela v Šmartno sva se ustavila še pri znameniti cerkvi z dvema zvonikoma. Priznam, da nisem vedel, da je to cerkev Svetega Martina.
Cerkev sv. Martina stoji na osrednjem trgu v Šmartnem pri Litiji, na mestu, kjer je prvotno stala stara župnijska cerkev, prav tako posvečena svetem Martinu. Staro cerkev so leta 1899 podrli, ker je postala premajhna, in na njenem mestu pričeli graditi novo pod vodstvom Ivana Lavrenčiča, župnika in dekana v Šmartnem. Mogočna novogotska cerkev je bila posvečena 15. septembra 1901. Cerkev je dolga 46 m, notranjost do stropa meri dobrih 16 m. Zvonika sta (do vrha križev) visoka 60 metrov.
“Požegnana” sva se vsak na svoj konec vrnila domov. Gregor preko Besnice, jaz pa preko Bogenšperka. Naši južni sosedje bi rekli – “bilo je kratko a sladko”. Res prelep izlet, kjer sva videla kar nekaj novega.