Temperatura je sicer že kar nizka, a je vreme prelepo in bil bi greh, če ga ne bi izkoristil za sprehod po naravi. Jutro je bilo seveda še precej sveže. Se je bilo potrebno malce bolje obleči. K sreči pa imam tudi ogrevane ročke, ki so do Jesenic prijetno omilile jutranji mraz. Za prvi cilj sem si izbral Belopeška jezera. Pred leti sem jih videl z Mangarta in sem si zadal cilj, da jih enkrat obiščem. Tokrat so prišla na vrsto.
Belopeška jezera, tudi Mangartska jezera, Fužinska jezera ali Klanška jezera (italijansko Laghi di Fusine, nemško Weissenfelser Seen), sta dve jezeri, ki ležita v Julijskih Alpah, natančneje v Mangartski dolini v bližini naselja Trbiž, nedaleč od Rateč in tromeje med Italijo, Avstrijo in Slovenijo. Dolino dveh ledeniških jezer, ki so jo Italijani leta 1971 razglasili za Narodni park Belopeških jezer, na jugu omejuje gora Mangart, na vzhodu pa Ponce. Zgornje jezero z globino 10 m leži na nadmorski višini 929 mnm, spodnje pa 924 mnm. Do leta 1918 sta jezeri ležali na Kranjskem.
V nasprotju s Italijansko kulturo čistosti je park okoli jezer zelo lepo urejen. Še toaletni prostori so res nekaj posebnega.
Pri spodnjem jezeru sem se lahko celo igral z odsevi v jezeru.
Seveda sem želel obnoviti obisk na Mangartu. Na poti do tja sem se ustavil še pri Rabeljskem jezeru. Rabeljsko jezero je jezero v italijanski občini Trbiž v Julijskih Alpah, v neposredni bližini prelaza Predel, ki predstavlja državni mejni prehod med Italijo in Slovenijo.
Rabeljsko jezero je ledeniškega izvora nastalo v morenski kotanji. Leži na višini 959 m, dolgo je okoli 1400 m, široko do 400 m, največja globina pa je 35 m. Površina jezera je 50 hektarov, ki pa se zaradi nanosov proda, ki ga prinašajo hudourniki, naglo zmanjšuje. Tudi tukaj je lepo urejeno. Tu je tudi nekaj ostankov topov iz prve svetovne vojne.
Ko sem bil pred leti na Mangartskem sedlu je zelo pihalo. Tokrat je bilo res prekrasno vreme. Tudi obiskovalcev ni bilo malo. Na vrhu je bil prekrasen razgled.
Cesta na Mangartsko sedlo menda obstaja že od 16. stoletja. No, takrat je bila to makadamska kolovozna pot, dejansko (še vedno makadamsko) cesto pa so naredili Italijani med 2. svetovno vojno. Ne boste verjeli, ampak za gradnjo so potrebovali pičlih 8 mesecev, in v nasprotju z gradnjo ceste na Vršič se tu pod Mangartom ni zgodila prav nobena hujša delovna nesreča. Danes je cesta asfaltirana in posodobljena. Še vedno pa je zelo ozka – ravno prav za en avto, ampak tudi zelo razgledna. Da vozniku ni dolgčas poskrbijo številne serpentine in neosvetljeni v skalo vklesani tuneli.
Tudi če ne boste šli dalje hodit na Mangart, se vožnja na sedlo res splača. Vožnja je zanimiva, razgledi pa čudoviti.
Obisk so popestrile še ovce, ki so se pasle v bližini in se niso pustile motiti nadležnim turistom.
Trenutno je zadnji kilometer ceste uradno zaprt zaradi podora, ki se je zgodil 6 let nazaj. V praksi pa to pomeni le, da se po tistem delu ceste peljete na lastno odgovornost. Res je, da je cesta tam direktno pod krušljivo steno, tako da možnost, da vam kaj pade na glavo/avto ni izključena. Sama cesta tam pa je v solidnem stanju. Le nekaj metrov je takih, kjer ni asfalta in je treba zapeljati čez nekaj kamenja. Menda pa se obeta gradnja nove ceste že v naslednjem letu!
Pred povratkom domov sem si zaželel prigrizniti kakšno domačo specialiteto. Izbral sem si naselje Drežnico pri Kobaridu. Da bi hrana dobro teknila, sem se sprehodil še do bližnjega slapa Kozjak. Slap Kozjak, tudi slap Veliki Kozjak, je najvišji in najbolj prepoznaven slap na potoku Kozjak, ki se pri Kobaridu izliva v reko Sočo. Potok Kozjak je levi pritok Soče in izvira visoko pod grebeni Oblega brda (1957m) in Krnčice (2142m). Vanj se zliva več manjših potokov, med njimi je najpomembnejši Muhrank, ki teče skozi Drežniške Ravne in Magozd. Do njega je od parkirišča dobre pol ure lahkega sprehoda. Prvi del poti poteka ob Soči.
Proti koncu pa se sprehodimo čez nekaj lesenih mostičkov preko potoka Kozjak in prispemo do slapa.
Potok Kozjak je izdolbel korita in prek skalnih pregrad pada kar šest slapov, od katerih je najbolj znan drugi slap Veliki Kozjak, ki je visok 15 m. Slap Veliki Kozjak predstavlja eno največjih kobariških znamenitosti, tudi zaradi lahke dostopnosti. Slap je izdolbel temačno dvorano, ki se ji je udrl strop in katere dno zaliva tolmun modro zelene barve.
Od tu pa potem v Drežnico, kjer sem si ogledal še Cerkev Srca Jezusovega.
S svojo velikostjo zelo izstopa v malem naselju. Dolga je 40 m, osrednja ladja je visoka 21 m.
Cerkev je triladijska stavba s pročeljem in vhodnim stopniščem. Zvonik je bil najprej pozidan le 26 m visoko, leta 1986 pa so ga dokončali in je visok 52 metrov.
Utrujen od popotovanja sem dan zaključil v bližnjem Jelkinem hramu. Tu sem si privoščil tradicionalno friko in za posladek domače drežniške štruklje. Zelo okusno.
Od tu pa samo še po najhitrejši poti do doma. Vrnil sem se že v temi in v večernem mrazu. Ni mi bilo žal. Zelo lep izlet. Verjetno zadnji za letošnjo sezono. Torej Brrr da ali ne ? Niti ne. Zjutraj in zvečer malo. Vmes pa prelep sprejemljivo topel dan.
