Srce med vinogradi

Še en lep jesenski dan za izlet z motorjem. Tokrat na kozarec mošta v Špičnik, kjer je znamenito srce med vinogradi. Jutro je bilo sicer toplo a precej megleno. Jutranja rosa in megla sta se nabirala na vizirju čelade, tako da je bila vožnja do prvega postanka precej “meglena”. Pa še cesta je bila na izpostavljenih delih mokra in polna listja. Pravijo da se počasi daleč pride in tako sem brez zapletov prispel do Vitanj, kjer sem se ustavil v vesoljskem muzeju.

Herman Potočnik

Kulturno središče evropskih vesoljskih tehnologij (krajše KSEVT) je sedež istoimenskega zavoda, ki se ukvarja s »kulturalizacijo vesolja« ter osrednji kulturni prostor v Vitanju, od koder izvira družina pionirja vesoljskih tehnologij Hermana Potočnika Noordunga.

Muzej Vitanje

Stavba je monolitna betonska zgradba, ki sestoji iz dveh nizkih valjev. Dinamika med njima ustvarja vtis lebdenja in vrtenja. Osrednji razstavni prostor obkroža glavno okroglo dvorano, ki se z gornjimi raziskovalnimi prostori povezuje skozi okroglo odprtino med obema prostoroma. Avtorji so s tem želeli poudariti interakcijo med programom lokalne skupnosti in znanstvenim programom KSEVT.

ZF stripi

Preizkusil sem tudi simulator MIG 21. Simulator se z uporabo VR očal bistveno razlikuje od vseh ostalih, ker na prepričljiv način omogoča premik pogleda pilota – učenca v celotnem vidnem polju. Pilot lahko pogleda kamorkoli lahko premakne glavo – to je točno tako kot v pravem letalu. Enako pomembno je pa tudi, da je takšen simulator izjemno imerziven – kar pomeni, da je učna izkušnja prepričljiva in zato močna. Pri učni izkušnji gre za stik vizualnega virtualnega sveta (oči pilota) ter taktilnega fizičnega sveta (dotik, premiki krmil in položaj sedenja v simulatorju). Takšna nenavadna kombinacija mešanja umetnih in naravnih kanalov je za telo in um izjemno psihomotorično prepričljiva in uporabnika zelo zavede v učni izkušnji in ga prepričljivo odpelje v drugačen prostor in čas.

Simulator MIG 21

V času ogleda muzeja se je tudi megla umaknila in je posijalo sonce. Pot proti Špičniku je bila tako prav prijetna. Do turistične kmetije Dreisiebner, od koder je prečudovit razgled na bližnjo in daljno okolico, pelje med vinogradi cesta v obliki srca (srčkasta cesta).

Na cesti Srca med vinogradi

Kmetija leži tik ob avstrijski meji. Mimo kmetije poteka Obmejna panoramska in planinska pot po Svečinskih goricah.

Kip Svetega Jurija

Obiskovalcev je bilo veliko, tako da sem po odličnem kozarcu mošta nisem prav veliko zadrževal in sem svojo pot nadaljeval proti Negovi.

Mošt

Grad Negova ali Negovski Grad, kot mu pravijo domačini, stoji v istoimenskem naselju Negova v Slov. Goricah. Grad se prvič omenja leta 1425 pod imenom Egaw, njegov lastnik pa je bil deželni glavar Hans iz Windena na Štajerskem.

Grad Negova

Od leta 1542 in vse do konca druge svetovne vojne je bil v lasti grofov Trautmansdorf. V 16. stol. so grad razširili za tri trakte s stolpi, in v 17. stol. je bil zgrajen tako imenovani novi grad. Leta 1939 je grad pogorel, takrat je bilo uničeno nekaj poslopij, med drugimi je bil porušen eden od stolpov. Po drugi svetovni vojni je bil grad nacionaliziran, in so ga uporabljali za stanovanja.

Ena od razstav

Trenutno imajo v prostorih različne razstave.

Poročna dvorana

Na poti domov sem si  ogledal    še Grad Podsreda. Ko smo bili pred dvema letoma tam, so ga ravno obnavljali. Pot od Negove do Podsrede me je peljala preko Hrvaške. Namesto da bi šel iz Ptuja proti Žetalam in Rogaški Slatini, sem jo “odfrčal” po novi avtocesti na Gruškovje. Nazaj v Slovenijo sem se vrnil preko Kumrovca.

Grad Podsreda
Predverje

Gradu Podsreda, “najbolj grajskemu med gradovi na Slovenskem”, pripada posebno mesto med gradovi na območju Kozjanskega parka, saj z bogato kulturno dejavnostjo živi še danes. Je eden redkih kulturnih spomenikov romanske dobe, ki je v zadnjih tridesetih letih iz skoraj propadajočega stanja skozi celovito prenovo postal pomemben nosilec kulturne, promocijsko-izobraževalne, družabne in turistične ponudbe v tem delu Slovenije.

Steklarski izdelki

Zgrajen je bil v prvi polovici 12. stoletja. Takrat je imel običajno preprosto pravokotno zasnovo. Okoli leta 1180 je bil prizidan visok obrambni stolp, okoli 1220 južni bivalni del ter okrog 1260 še kapelo. Današnjo podobo je dal gradu predvsem grof Schönburg-Glauchau, zet kneza Werianda zu Windischgrätza v 19. stoletju. Grad so začeli obnavljati leta 1983.

Razstava slik

Še en lep jesenski potep je za mano. Kot kaže bo lepo vreme še do konca oktobra, tako da ni izključena možnost še kakšnega izleta do konca meseca. Pustimo se presenetiti.

Scroll to Top