Lovrenška jezera

Do sedaj je bilo veliko deževnih dni, zato sem se bolj malo gibal po naravi. Skrajni čas, da so se deževni dnevi umaknili. In ravno pravi čas, da se še pred prihajajočimi vročinskimi valovi malce sprehodim po naravi. Nekaj za telo. In seveda nekaj za dušo, tako da na ciljno destinacijo pridem z motorjem namesto z avtomobilom. Da pa po daljši pavzi ne bo preveč obremenjujoče, so ravno pravšnja izbira Lovrenška jezera na Rogli. Je sicer malo daljši sprehod a ni neke višinske razlike, tako ne bom “zaribal”.

Pot do Rogle je šla brez zapletov. Tomtom me je sicer nekajkrat poskušal spraviti na makadam, a se mu nisem pustil. Na Rogli je bilo kar nekaj obiskovalcev. Ne sicer tako polno kot pred nekaj leti, ampak vseeno kar veliko. Do Lovrenških jezer sem srečal kar nekaj pohodnikov. Večinoma so se že vračali. Do jezer sem jo ubral po desni strani, vračal pa sem se potem po levi strani. Pot je bila proti koncu malce vlažna. Verjetno od dežja prejšnjih dni. A blata k sreči ni bilo. Pri samih jezerih tudi ni bilo neke pretirane gneče, tako da sem se lahko v miru sprehodil in naredil nekaj posnetkov.

Spomin NOB

Lovrenška jezera so jezerca in barjanska okna na Pohorskem šotišču. Jezerca ležijo na površini okoli 16 ha med Planinko (1392 mnm) in Mulejevim vrhom (1533 mnm) v povirju potokov Radoljne, Mislinje in Velke. Jezerca so kotanje s površino nekaj kvadratnih metrov in globine do 1,2 m. Po opustitvi paše jih zarašča rušje, ki prehaja na obeh straneh barja na bolj strmem in odcednem pobočju v smrekov gozd. Jezerc je od 11 do 22, odvisno od obsega in trajnosti stoječe vode. Najvišje jezerce leži na višini 1529 mnm, najnižje pa na višini 1517 mnm. Ob najvišjem ležečem jezercu je postavljen lesen razgledni stolp. Lovrenška jezera so naravna in turistična znamenitost Pohorja

Potka
Kača?
Da ne tacamo po barju
Jezerce
Odsev
Lokvanj
Okostnjak?

Vreme je bilo sicer oblačno, a je zdržalo. Zato pa vsaj ni bilo preveč vroče. Ob povratku nazaj sem srečal še kar nekaj popoldanskih pohodnikov, ki so šele prihajali. Vmes sem zasledil celo nekaj tuje “šprahe”. Pri motorju sem malce počil, nato pa se počasi vrnil domov. Tri urice vožnje do tja, saj nisem šel direktno ampak malce po ovinkih. Tri urice sprehoda in tri urice za povratek domov. Bilo je lepo za dušo, pa tudi koristno za telo. Prihodnjič pa spet nekam drugam v hribe.

Scroll to Top