DC3

Covid je zelo zaznamoval začetek leta. Gibanje je zelo omejeno. Zato je pravo veselje, ko omejitev na regije umaknejo za nekaj časa. Če je ta čas še lepo vreme, pa je to potrebno takoj izkoristiti, da začnem motoristično sezono. Lansko leto je bilo bolj borno glede vožnje z motorjem, tako da se je potrebno na novo kobilico še navaditi. Za začetek sem si izbral bolj domače dolenjsko okolje. Za ogledno točko pa sem si izbral letalo DC3, ki se nahaja v Otoku pri Metliki. Na poti ni bilo veliko prometa. Na izpostavljenih delih cest pa sta se nahajala pesek in zemlja, ki so jo nanesli traktorji, ko so delali na njivah. Lep počasi in po po pameti in nič ne more uničiti užitka vožnje z mojo kobilico.


Na robu travnika ob cestnem križišču za vas Podzemelj v Beli krajini stoji vojaška različica letala DC-3. Letalo so imenovali tudi Dakota. Motorno letalo tovarne Douglas je bilo eno najbolj popularnih v zgodovini letalstva med drugo svetovno vojno in po njej. Ostarelo letalo Jugoslovanske ljudske armade so v spomin na medvojno zasilno partizansko letališče postavili pred leti. Med drugo svetovno vojno so iz Bele krajine, ki je bila osvobojeno ozemlje, Angleži in Američani vozili ranjence v zavezniške bolnišnice v Italijo in partizanom pošiljali orožje in drug material. Notranjost letala ni dostopna.

Letalo Dakota s taktično številko 71 253 je bilo nazadnje v uporabi v 679. transportni eskadrilji na letališču Pleso. Po izločitvi iz uporabe je leta 1980 poveljstvo JVL v Beogradu izdalo soglasje o postavitvi letala kot muzejskega obeležja. Leta 1984 so letalo prepeljali na lokacijo pri vasi Otok pri Metliki. Sprva je bilo letalo obarvano v barvno shemo JVL. Leta 1986 pa so ga prebarvali v britansko barvno shemo v kateri je ostalo do sedaj. Letalo je edini ohranjen primerek v Sloveniji. Zaradi edinosti in pomena je izrednega pomena za slovensko vojaško zgodovino. Na lokaciji je letalo postavljeno v spomin na partizanska letališča in spuščališča v Sloveniji v času NOB. Z letališč na Otoku in Krasincu se je s takimi letali od septembra 1944 do aprila 1945 v svoje baze vrnilo več kot 800 rešenih zavezniških pilotov. Zavezniki (Angleži, Američani in celo Rusi) so z Dakotami na varno odpeljali 2.000 otrok, žena in starejših ljudi, v zavezniške bolnišnice v Italiji pa 1.473 ranjenih partizanov. Pripeljali pa so na tisoče ton hrane, oblek, zdravil, medicinske opreme, odej, streliva in druge vojaške opreme.

Na poti nazaj mimo Novega mesta in Mirne Peči sem se na kratko ustavil še na Medvedjeku pri obeh spominskih obeležjih.

Iz zgodovinskih virov vemo, da je bila tako imenovana Državna cesta čez Medvedjek, ki so jo uporabljali do sredini petdesetih let prejšnjega stoletja, ko so nato čezenj zgradili cesto Bratstva in enotnosti, za zavojevalce različnih vojska nepremagljiva.  Vrh Medvedjeka je visok le nekaj čez 400 metrov nadmorske višine, vendar se je v preteklosti čez ta prehod iz obeh smeri navkreber vila dolga cesta, ki je upočasnila osvajalce. Tako je leta 1813 ‘spodrsnilo’ Napoleonovim enotam, aprila leta 1942 pa  italijansko okupatorsko vojsko, ko je dolgo kolono zaustavila enota 30. partizanov, pripadnikov II. Grupe odredov. Onesposobili so več kot 40 vojakov in častnikov ter veliko vozil. V bitki je bil takrat najpomembnejši partizanski mitraljez, zato je simbolno na spomeniku prav partizanski mitraljezec.

Leta 1991 je bila na Medvedjeku, nedaleč od partizanskega spomenika, ustavljena v osamosvojitveni vojni kolona oklepnikov, ki je nameravala nadaljevati pot v Ljubljano in nato na Brnik. V tej bitki je padel en pripadnik TO, v letalskem napadu pa je bilo nato še osem civilnih žrtev. Kolona JLA, ki se je izvila iz obroča, je bila nato uničena v Krakovskem gozdu.

Prav lep izlet. Upam, da bo Corona umrla in bomo letos imeli še veliko motorističnih izletov.

Scroll to Top