Briška Jama

Nekaj dni nazaj me je pot zanesla na Primorsko, kamor sem “dostavil” prijatelja, da je lahko odpeljal svojo družino domov, saj si je njegova žena, ki je bila na obisku pri prijatelju, poškodovala roko in ni mogla sama voziti domov. Njen prijatelj je tudi zelo aktiven motorist. Malce sem ga povprašal po zanimivostih tistega področja vrednih ogleda. Predlagal mi je obisk Briške jame in bližnjega svetišča Monte Griso. Njegovemu predlogu sem dodal še nekaj točk na poti in danes izvedel izlet v Sežanski okoliš.

Tako sem zarana odbrzel proti Idriji. Antonijev rov se odpre ob 10. uri. Želel sem priti čim prej, da si bom lahko ogledal še ostale planirane lokacije. Antonijev rov je najstarejši ohranjeni vstop v rudnik živega srebra v Idriji in eden najstarejših v Evropi. Poimenovan je bil po Svetem Antonu Padovanskemu, ki je veljal za jamskega patrona in zaščitnika pred nesrečami. Od leta 1994 je urejen za turistične oglede.

Antonijev rov

300 m dolg rov so začeli kopati leta 1500. Rudarji so ga uporabljali skorajda 500 let za vstop in izstop iz jame. Prvotno je bil podprt z lesom, leta 1766 pa so ga obzidali z debelimi apnenčevimi bloki. Konec 18. stoletja je bila v jami postavljena kapelica svete Trojice, nekaj let kasneje pa sta bili dodani še upodobitvi svete Barbare in svetega Ahaca, ki sta bila patrona idrijskih rudarjev. Rov je bil leta 1994 urejen za turistične oglede. Prvi del poti je bil odprt na dan svetega Ahaca, 22. junija 1994, leta 1995 pa je bila odprta celotna pot in dokončana obnova podzemne kapele.

Kapelica pred vhodom v rov

Na Ahacijev dan (22. junij) leta 1994 je jašek postal odprt za turistične oglede. Obiskovalci pred ogledom obiščejo rekonstruirano prizivnico (prostor kjer se rudarji zberejo pred odhodom na delo) iz 19. stoletja. V jami je predstavljeno ročno kopanje, nakladanje in prevažanje rude

Eden od mnogih rovov

Predstavljen je tudi jamski škrat Prekmandlc, ki se je po legendi prikazoval rudarjem, jim pomagal ali pa ponagajal.

Prekmandlc

Temperatura v rudniku je približno 13 °C. Dolžina poti je okoli 1200 m. Najnižja točka je 96 m pod površjem oziroma 22 m pod nivojem Antonijevega rova.

Ročno delo
Stene rudnika
Nekoč vhod, sedaj izhod. Yeap – štenge …

Po dobri uri ogleda Antonijevega rova sem se počasi odpeljal proti Zgoniku na ogled Briške jame. Briška jama, znana tudi kot jama pri Briščikih (italijansko Grotta Gigante ali Grotta di Brisciachi), je ogromna kraška jama na italijanski strani Tržaškega Krasa pri vasi Borgo Grotta Gigante (slovensko Briščiki) v občini Sgonico (slovensko Zgonik) ob slovensko-italijanski meji. Osrednja dvorana je visoka 107 metrov, široka 65 metrov in dolga 130 metrov. Od leta 1995 je vpisana v Guinnessovo knjigo rekordov.

Sprejemnica

Jamo, ki je stara približno 10 milijonov let, je ustvaril podzemni tok reke Timave. Temperatura in relativna vlažnost zraka v jami sta celo leto enaki in merita 11 °C oziroma 96 %. Njena prostornina je 366.000 kubičnih metrov.

11 stopinj Celjzija in ogromno stopnic za prehodit

V jami je veliko velikih tudi izjemno lepih kapnikov. Stalagmiti rastejo s hitrostjo 1 mm v 15 letih. Njihova značilnost je krožnikasta oblika, ki je posledica padanja vode z višine do 80 m in odlaganja kalcita in dolomita na veliki ploskvi. Najvišji je Ruggerov steber, ki meri približno 12 metrov.

Lepote …

Jama ima električno osvetlitev. Vanjo vodi približno 500 stopnic. Voden obisk traja malo manj kot eno uro.

… Briške …

Velika višina in stalna temperatura sta spodbudili namestitev dveh geodetskih nihal, dolgih približno 100 m, ki sta zaščiteni s plastičnima cevema, in merita tudi zelo majhne tektonske premike. To sta največji nihali na svetu. Poleg njiju so v jami nameščeni tudi drugi znanstveni instrumenti, med njimi seizmometer, seizmograf, klinometer in instrument za merjenje vsebnosti radioaktivnega radona. Vsi instrumenti so povezani z Univerzo v Trstu.

… jame

Jamo je prvi raziskoval Antonio Federico Lindner leta 1840. V tistem času so na Tržaškem Krasu intenzivno iskali podzemni tok reke Timave zaradi oskrbe Trsta z vodo. Jamo je v celoti raziskal in kartografiral Andrea Perko leta 1897. Leta 1905 jo je Club Touristi Triestini začel opremljati za turistične obiske in jo leta 1908 svečano odprl. Po prvi svetovni vojni je prešla v upravljanje italijanske planinske zveze Club Alpino Italiano s sedežem v Milanu.

Ko sem uspel premagati številne stopnice iz jame, sem se zapeljal še do bližnjega Svetišča na Vejni. Vsak, ki se je z avtom kdaj peljal ob obali od Trsta proti gradu Miramare, ali po avtocesti proti Palmanovi je verjetno opazil veliko cerkev, ki stoji na Vejni – Marijino svetišče na Vejni

Pred vhodom

Cerkev je impozantna. Zgodba okoli nastanka sega v leto 1945, ko je tržaški nadškof, mons. Santin naredil zaobljubo za odrešenje mesta / v trenutku, ki je morda najbolj tragičen za zgodovino Trsta, ko se vsi upi zdijo zaman, se zavezujem: če bo pod okriljem Matere božje Trst rešen, se bom potrudil, da bo v njeno čast zgrajena cerkev. 19. septembra 1959 so začeli z gradnjo, njen arhitekt pa je Alberto Guacci.

Pogled na zaliv

Leta 1945 se je tržaški škof Anton Santini zaobljubil, da bo zgradil cerkev v čast Materi Božji, če bo Trst ostal v nekomunistični skupnosti. Temeljni kamen je bil blagoslovljen 19. septembra 1959. Cerkev je bila posvečena 22. maja 1966 in velja za italijansko narodno svetišče. V nižjem delu cerkve je tudi oltar svetega Cirila in Metoda, delo Toneta Kralja.

En kup betona

Pogled na Tržaški zaliv izpred cerkve je čudovit. Njena arhitektura me je tako močno pritegnila, da sem vstopil. In občudoval igro svetlobe, predvsem pa mogočno gradnjo te cerkve. Ikonografija in stranski oltarji so res impozantni. Zelo všeč!

Preprosto
Umetnine
Eden od mnogih stranskih oltarjev

Ker sem letos pravi mali krtek bi bil seveda greh, če bi izpustil ogled še ene prelepe jame.

Vilenica je ena najstarejših turističnih jam na svetu. Jama leži ob cesti Sežana-Lokev. Leta 1633 je dal lastnik grof Petač jamo v upravljanje lokavski župniji. Določil je tudi, da lahko župnija razpolaga z vsemi dohodki od vodenih ogledov jame – zato domačini štejejo, da je njihova jama turistično aktivna že skoraj 400 let. Jamo je leta 1778 obiskal slavni naravoslovec Balthasar Hacquet, ohranjeni pa so tudi podatki o več kraljevskih obiskih: kralj Neaplja in Sicilije Ferdinand (1790), cesar Leopold II. (1790 in 1791), cesar Franc I. (1816), saški kralj Friderik II. (1836), itd.

Jama Vilenica

Do sredine 19. stoletja je Vilenica slovela kot najlepša, največja in najbolj obiskana jama Matičnega Krasa. Dolgo zapuščena je ponovno zaživela leta 1963, ko je skrb zanjo prevzelo Jamarsko društvo Sežana. Člani društva so v svojem prostem času postopoma obnovili poti in uredili električno razsvetljavo. Za obiskovalce je Vilenica opremljena in osvetljena v dolžini 450 metrov. Jama je nekoč močno burila domišljijo obiskovalcev in domačini so verjeli, da v njej prebivajo dobre vile. Tako je Vilenica dobila svoje ime. O nastanku govori pripovedka Kako je ratala jama Vilenica. V vhodnem delu so odkrili arheološke ostanke iz obdobja na prehodu med mlajšo kameno dobo in bronasto dobo.

Lepote …

Leta 1980 so začeli v jami prirejati večere slovenskih književnikov, od leta 1986 naprej pa mednarodni literarni festival Vilenica – srečanje pesnikov in pisateljev iz vse Evrope. Na tej prireditvi podeljujejo veliko nagrado Vilenice in priznanje Kristal Vilenica. Jama Vilenica je nastala v krednih apnencih Lipiške formacije in poteka v smeri proti jugovzhodu. Jama je razvita v enotnem, poševnem rovu, polnem sigovih oblik in podorov. Ti nas spremljajo že v prvi dvorani, z globino pa se njihova količina in pisanost le še stopnjujeta.

… Vileniške …

Številni podori in kapniki kažejo na izjemno starost jame, ki je do danes še nerazvozlana. Prav tako je težko ugotoviti, katera podzemna reka je izdolbla jamo, saj je zaradi denudacije površja lega jame danes precej bližje površju, kot je bila v času nastajanja, ko je bila Vilenica v celoti zalita. Vhod v Vilenico je nastal z udorom stropa. Na to opozarja velik podorni stožec, po katerem se spustimo v prvo – Plesno dvorano. V njej vsako leto poteka zaključna prireditev Mednarodne literarne nagrade Vilenica. Veliko dvorano krasi mogočen temno siv kapniški steber, ki so ga stari obiskovalci imenovali Maver.

… jame

Rov, ki se iz Plesne dvorane spusti globlje, je enoten, vendar razgiban. Ponekod se spušča, drugje dviguje ter doseže višino do 30 metrov. Na poti se rov večkrat razširi v nekakšne dvorane, ki si sledijo v naslednjem zaporedju: Drevored kapnikov, Temperaturna meja in Vilinska dvorana. Iz Vilinske dvorane, ki je zadnja dvorana, ki si jo lahko obiskovalec ogleda, se jama strmo spusti v Fabrisov rov. Zanj so značilni manjši prostori in številne ožine. Dno jame doseže globino 180 metrov, celotna jama pa ima več kot kilometer dolžine.

A ni lepo ?

Pa sem imel spet aktiven sprehod. Moja ura pravi, da sem prehodil 66 nadstropij. Naj povem da meri samo vzpone, kar pomeni, da sem dejansko prehodil toliko navkeber.

Veliko vzpenjanja

Da pa “revež” ne bom omagal, sem si ob povratku v domačem gostišču privoščil malo energijske pregrehe.

Za piko na i

No pa je še en lep izlet za mano.

Scroll to Top